#8.DAN: Kako se pogovarjati z otroki

Dobro jutro.

#8.DAN je pred nami in danes imamo veliko temo. Veliko.

Po enem tednu samoizolacije, ko smo iz dneva v dan bolj vestni pri ostajanju doma in reduciranju gibanja zunaj na minimum, se počasi morda že kažejo prvi znaki popuščanja. Pri otrocih pa se bodo začela pojavljati vprašanja, ali pač vedenja.

Dobro bi bilo, da smo na ta trenutek pripravljeni. Spodaj vam zato prilagam besedilo, za katerega vas vabim, da si vzamete čas.

Je obsežno, saj sem vanj želela vključiti vse relevantne informacije, ki bi vam utegnile priti prav. Pregledala sem večje število različnih virov, ki so na voljo na temo, ter za vas izbrala ključne informacije ter jih skušala povezati v koherentno besedilo. Večji del informacij ni mojih avtorskih, je povzetih po besedilih, ki so jih objavili kolegi klinični psihologi, terapevti z izkušnjami v kriznem managementu in drugi strokovnjaki ustreznih institucij. Zaradi lažje berljivosti teksta, ga nisem ustrezno citirala, vse vsebine pa lahko preverite na spodaj objavljenih linkih.

POGOVOR Z OTROKOM O KRIZNIH RAZMERAH

Naša življenja so se v zadnjih tednih drastično spremenila. Že odrasli si verjetno niti v najbolj divjih sanjah nismo mogli predstavljati, da je mogoče, da se svet ustavi čez noč. Otroci pa, seveda, toliko težje osmislijo vse, kar se sedaj dogaja. In če smo v normalnih razmerah starši velikokrat lahko relativno dober filter, da do njih ne pridejo »neprimerne« vsebine, je to v zadnjih tednih, predvsem pa od zaprtja šol in vrtcev, postalo pravzaprav skorajda nemogoče. Nekateri so že soočeni z boleznijo znancev ali sorodnikov, nekateri so tudi sami zboleli. Starši, delamo od doma, tisti v manj zavidljivem položaju so na čakanju ali jim celo grozi, da ostanejo brez zaposlitve. Imamo na eni strani skrbi zaradi možnosti, da zbolimo, zaradi zaostrenih razmer pa tudi dodano psihično breme. V takih razmerah je pričakovano, da prihaja do povečanja zaskrbljenosti, strahu, tesnobe.

Pandemija je postala glavna, če ne edina tema vseh novic, oddaj, tiskovnih konferenc in nenazadnje tudi pogovorov, ki so zaradi #ostanidoma še toliko bolj pogosti in največkrat ob prisotnosti otrok. Obenem se je njihovo življenje, kot so ga poznali, popolnoma spremenilo: nič vrtca, nič druženja, nič dodatnih dejavnosti, nič srečevanja s prijatelji in širšo družino itn. V taki situaciji je pojav strahu in tesnobe pričakovan. Otroci imajo premalo izkušenj, da bi lahko zares razumeli vse informacije, katerim so izpostavljeni. To pa od staršev zahteva, da vstopimo z ustreznim odzivom, čeprav smo tudi sami v situaciji, ki jo prej kot ne težko povsem razumemo. Še kako pomembno je, da jim slike, novice, informacije pojasnjujemo na njim primeren način. Potrebujejo pogovor in interpretacijo odraslega, ob katerem se počutijo varne. Kar naenkrat so del našega vsakdana postale besede, ki jih prej nismo uporabljali. Samoizolacija, karantena, pripravljenost interventnih služb, higiena … Gre za pojme, ki jim jih je potrebno pojasniti, na enostaven način, vendar vselej tako, da pojasnilo odseva resnico.

Če izpostavim bistveno, otroke moramo vzeti resno, o dejstvih se moramo pogovarjati, misli in tudi fantazije o virusih in bolezni morajo biti s strani staršev ustrezno nagovorjene.

Preden se pogovarjamo z otrokom, bi bilo dobro, da pri sebi preverimo, koliko tesnobni, zaskrbljeni ali prestrašeni smo sami. Bomo lahko izpeljali pogovor, ne da bi nas preplavila čustva? Dobro bi namreč bilo, da smo čim bolj mirni, saj sicer tvegamo, da bomo nehote povečali oz. prenesli strah na otroka. Če je tako, se lahko z otrokom pogovori drugi starš ali pa si zagotovimo dovolj podpore, da se bomo sami zadostno umirili.

Slabo je tudi, če ob otrokovi zaskrbljenosti samo zamahnemo z roko. Včasih je starše strah, da bodo s pogovorom sprožili negativne občutke in menijo, da bo ignoriranje občutke zmanjšalo. Če sta strah in tesnoba prisotna, otrok čuti različne fizične reakcije, nelagodje v trebuhu, hitri srčni utrip, napete mišice, hitro dihanje itn. Pomembno je, da mu pojasnimo, da gre za tesnobo, zato da bo lahko do neke mere osmislili, kar se mu dogaja. Pogovor in osmišljanje v resnici pomaga.

Kako se pogovarjati z otrokom?

  1. Ne čakajmo, da bomo videli, kako bo z otrokom; začnimo pogovor in se prepričajmo, kako je.

Ne predpostavljajmo, kako otrok doživlja situacijo, zgolj na podlagi njegovega vedenja. Vedno je dobro postaviti vprašanja, da se resnično prepričamo, katere informacije ima, kaj ve o virusu, bolezni, in dogajanju v družbi, kako razume te informacije, kaj je nanj naredilo največji vtis …

Odrasli moramo aktivno preverjati, kako otroci razumejo situacijo. Sedaj in vedno znova. Včasih se nam zdi, da otroci ne spremljajo, kaj se dogaja, velike spremembe v vsakodnevnem življenju in zaskrbljene odrasle pa otroci v resnici čutijo, tudi če si tega stanja ne morejo pojasniti. Morda jih do neke mere lahko poskusimo ubraniti pred pretirano izpostavljenostjo. Zaprimo televizijo, radio; poročila glejmo, ko jih ni zraven; umaknimo časopise, da ne morejo videti strašljivih naslovov in slik. Pogovoru pa se vsekakor ni priporočljivo izogibati, razen pri mlajših otrocih, kjer nedvomno čutite, da razmer izven svojega vsakdana še ne dojemajo. Pri njih lahko izkoristite priložnost, da jih opominjate na pomembnost dobre higiene, ne da bi jih pri tem strašili.

  1. Potreba otroka je, da razume, kaj se dogaja

Smisel vprašanj je, da ugotovimo, katere informacije ima otrok in kako jih je razumel. Ne smemo pozabiti, da čeprav je domišljija otrokom velikokrat v uteho in je učinkovito orodje za soočanje s težkimi temami, občutki in čustvi, ima včasih lahko tudi negativen vpliv. Če otrok ne razume in ima napačne informacije, lahko to spremeni v zgodbo, ki je veliko večja in strašnejša kot je realnost, to pa po nepotrebnem poveča stisko in strah.

Poslušajmo otroka, kaj nam ima povedati in sledimo njegovemu miselnemu toku. Pojasnjujmo, dopolnjujmo, popravljajmo napačno ali pomanjkljivo razumljene informacije. Že to samo po sebi deluje blažilno, obenem pa daje dobro podlago otroku, za boljše razumevanje informacij, ki še prihajajo.

In ne pozabimo, otroci ne zmorejo dolgoveznih pogovorov. Bodimo kratki in jedrnati, povejmo bistveno z malo besedami.

  1. Vsakodnevno si vzemimo čas za popolno pozornost

Otroci ne morejo črpati občutka varnosti v situaciji, ko smo fizično prisotni, z mislimi pa nekje drugje. Lahko si pomagamo tako, da odložimo npr. telefon stran od sebe in ozavestimo, da sledi čas, ko se bomo popolnoma posvetili otroku. Tak čas je idealen za pogovor o trenutnih razmerah. Vzemimo si dovolj časa, da bo otrok lahko govoril svobodno, brez omejitev. Morda bo pogovor lažje stekel ob risanju ali zgodbi. Resnično jih poslušajmo, bodimo polno pozorni in s tem poskrbimo, da bodo ta pogovor doživeli kot potrditev, da se z nami lahko pogovarjajo tudi o težkih stvareh.

  1. Opozorimo na stvari, ki so sedaj drugačne

Ne moremo več v vrtec; starši delamo doma/ne delamo; ne moremo se več družiti, iti na igrišče ali na telovadbo, plavanje itd.; ne moremo praznovati rojstnega dne skupaj z drugimi.

  1. Opozorimo na stvari, ki so še vedno enake

Še vedno gledamo iste risanke, starši hodimo v službo, lahko jemo stvari, ki jih imamo najraje, beremo pravljice.

  1. Igrajmo se, igrajmo se in še enkrat, igrajmo se

Otroci lažje predelujejo svoja občutja skozi igro, kot v pogovoru. To še posebej velja za predšolske. V igri bodo prišle na dan skrbi, če jih ima. Pomembno je, da igre ne ustavljamo, ampak da dovolimo, da otrok izrazi tudi negativna čustva, da je jezen na virus, da ga stisne, zastrupi itn. V igri otrok gradi določen občutek kontrole, ko lahko virus premaga npr. Ninja želva, ga Elsa zamrzne itn.

  1. Potrjujmo njihova čustva, ne glede na to, ali se nam zdijo ustrezna

Včasih odrasli prehitro sodimo in otrokom povemo, da je to kar čutijo grdo, neprimerno. Bodimo realni, vsa čustva in občutki so človeški, tudi jeza in razočaranje. Rečemo lahko npr. res je neugodno, da ne moremo več v park; tudi meni ni fino, da moramo biti ves čas doma; nič ni narobe, če zaradi tega jokaš ipd.

Zelo je tudi pomembno, da jih pomirimo, da je normalno, če ob takih dogodkih čutijo strah, zaskrbljenost, žalost.

  1. Postanimo zgled pozitivnega mišljenja

Morda sedaj preživimo veliko več časa skupaj, in nam je kljub vsemu lepo. Morda se nam ni več treba zbujati sredi noči, da smo pravočasno na delu. Morda imamo več časa za stvari, ki jih sicer zaradi številnih obveznosti ne utegnemo. Povejmo to tudi na glas.

Otrokom smo odrasli vzgled tudi s svojo mirnostjo, samozaupanjem ter zagotavljanjem občutka varnosti.

  1. Poudarimo možnost ukrepanja z lastnimi majhnimi dejanji

Poskrbimo, da bomo naša ravnanja predstavili v pravi luči. Nismo samo pasivni gledalci, ki sedijo doma. V resnici dajemo svoj prispevek, da se epidemija ne širi, ko se ne družimo z drugimi.

Prispevamo tudi z umivanjem rok. Ponovno poudarjam – strašenje močno odsvetujem. Naj bo raje jasno, še boljše pa, če je tudi zabavno – petje pesmi med umivanjem npr. je dobra ideja, ali poustvarjanje zvokov, kako virusi bežijo pred milom in so odplaknjeni z vodo. Bodite igrivi, otrokom bo gotovo všeč.

Prispevamo tudi s kihanjem in kašljanjem v komolec. Kakor tudi, da jih poučimo, da je bolje ostati daleč od ljudi, ki kihajo in kašljajo.

Morda skrbimo za soseda, tako da mu prinesemo hrano iz trgovine.

Če bodo tudi sami lahko prispevali k premagovanju širjenja, bodo imeli vsaj nekaj občutka kontrole, kar bo pomagalo pri zmanjševanju neugodnih občutij.

  1. Bodimo odkriti in držimo se dejstev

Informacije v zvezi z virusom se hitro spreminjajo, zato preverimo, da bomo tudi sami imeli veljavne informacije. Pojasnimo, da na spletu kroži veliko informacij, ki jih ni mogoče preveriti, zato se raje omejimo na uradne strani (npr. ministrstva, NIJZ, WHO, in medijev, ki te informacije povzemajo).

Ne bojmo se otroku povedati, če česa ne veste oziroma nimate odgovorov na vsa njegova vprašanja. S starejšimi lahko raziščete skupaj.

Npr. Coronavirus so najprej našli v enem mestu na Kitajskem, od takrat pa je veliko ljudi zbolelo povsod po svetu. Znanstveniki mislijo, da se je načlovek prenesel z živali, pogosto omenjajo netopirje, niso pa povsem prepričani. Sedaj se bolezen širi med ljudmi itn.

V pogovoru se izogibajmo katastrofiziranju in napovedovanju črnih scenarijev. V skladu z otrokovimi vprašanji, naslovimo realne možnosti (npr. lahko se zgodi, da kdo od bližnjih zboli in bo potreboval zdravniško pomoč). Ne izogibajmo se dajanju slabih novic.

  1. Otroci potrebujejo jasnost

Gre za besede, pojme, ki otroku omogočijo razumevanje na njim jasen način. Svoje otroke dobro poznamo. Uporabimo jezik, ki ga bodo razumeli. Odgovarjajmo po pravici, kratko. Če bomo imeli še vprašanja, nas bodo vprašali in ponovno bomo odgovorili.

Otrokom ne posredujmo preveč informacij naenkrat, odgovarjajmo na tisto, kar jih zanima in kar nas sprašujejo. Pogovor služi cilju, da otroka pomirimo in z jasnimi informacijami zmanjšamo možnost zastrašujočih predstav oziroma misli o bolezni.

Za mlajše bo gotovo primerno nekaj v smislu: Mene ni strah, midva, mama in oči, ne moreva zboleti ali sedaj vsi zelo trdo delajo, da ne bi ljudje zboleli. Starejšim otrokom bo potrebno dati več pojasnil. Vprašajmo otroke, če imajo kakšno vprašanje in pošteno jim odgovorimo.

  1. Bodimo pozorni na ponavljajoča se vprašanja

Ko je pogovor zelo čustven, se zgodi, da si otrok ne more razlage zapomniti, zato potrebuje odgovor slišati večkrat. Ti odgovori pa morajo biti konsistentni. Če pride do velikega razkoraka pri ponovnih odgovorih, otroka to zmede oziroma načenja zaupanje v nas.  Pomembno je torej, da so odgovori resnični, saj bodo samo v tem primeru lahko tudi konsistentni.

Ponavljajoča vprašanja so lahko tudi znak tesnobe in lažne predstave, da bo odgovor na vprašanje tesnobo pomiril. V tem primeru je najbolje, če odkrito spregovorimo o tem, procesnem delu: »vidim, da te res skrbi, ker mi ves čas postavljaš podobna vprašanja. Vem, da se ti zdi, da bo to pomagalo, v resnici pa ne deluje. Predlagam, da poiščeva kakšno boljšo možnost.«

  1. Odpiramo, da pomagamo razumeti in zapiramo, da pomagamo pomiriti

Cilj pogovora z otrokom je, da otrok razume, kaj se dogaja in tako pridobi na občutku varnosti. Ne želimo pri otroku zbujati močnih emocij, naš cilj je, da pomirimo tiste, ki so pri otroku že prisotne. V svojih odgovorih bodimo mirni, iskreni in jasni. Otroku sporočimo, da gre za obdobje, ki bo minilo.

  1. Ponudimo strategije pomirjanja

Otrokom lahko pojasnimo, da je dobro, če se s čim zamotimo, ko nas začne skrbet. Počnemo stvari, ki so nam všeč, se z nekom pogovorimo … Se osredotočimo na telesne občutke, npr. skačemo, premikamo telo in smo pozorni na občutke v telesu, ki jih to gibanje zbuja.

  1. Poiščimo pozitivne zgodbe

Vsak dan smo priča tudi številnim lepim zgodbam, o povezanosti in nesebični pomoči, npr. oddajanju stanovanj zdravnikom brezplačno, pripravi in razvažanju brezplačnih obrokov za šibkejše in revne, pomoč sosedom pri nabavi hrane itn. Dajmo z njimi podeliti tudi te. Lahko je v veliko uteho, če vemo, da veliko sočutnih ljudi pomaga drug drugemu.

Pomembno je, da pri otroku gojimo upanje: povemo jim lahko, da veliko ljudi dela in se trudi, da bi zajezili bolezen in čeprav je situacija resna, vsi delajo najbolje kar zmorejo, da bi bolezen premagali. Veliko znanstvenikov razvija cepivo, s katerim nas bodo lahko cepili in tako se virus ne bo mogle razviti v bolezen v naših telesih.

  1. Skrbno zaključimo pogovor

Vsak pogovor z otrokom pride, lahko tudi zelo hitro, do nekega naravnega zaključka. Ne vztrajajmo na dolgem pogovoru, če vidimo, da otrok izgublja interes in koncentracijo. Zelo malo verjetno je, da se bomo o tem pogovarjali samo enkrat. Tisto, kar ni bilo izrečeno, bomo lahko odprli ob novi priložnosti. Na splošno je pomembno, da govorimo o tistem, kar izpostavi otrok in ne o vsem, o čemer se zdi pomembno govoriti nam. No, vsaj ne v enem pogovoru. Ko se pogovor konča, ne pozabimo biti pozorni na otrokovo počutje. Da ni izšel iz pogovora razburjen in bolj vznemirjen, kot je bil na začetku. Ne pozabimo povedati otroku, da se lahko kadarkoli pogovarjava tudi o težkih stvareh; da nam je pomembno, da slišimo; kako je z njim in da smo mu vedno na voljo, če ga kaj skrbi.

  1. Igra dojenčka in regresija

Nekateri otroci bodo raje kot v pogovoru poiskali uteho v igri dojenčka, ko se bodo potencirano stiskali, lezli v naročje, želeli, da se greste z njimi bibarije ipd. Ne pozabite, da so predšolski otroci še zelo majhni in ranljivi in da je jezik telesa pogosto močnejši in učinkovitejši kot tisoč besed. Fizični kontakt bo pomiril neugodne občutke in čustva in lahko prispeva k utrjevanju vezi z otrokom. Ne skrbimo, tudi če bomo otroku to dovolili, ga nikakor ne moremo razvaditi ali spodbuditi, da bi dolgo vztrajal v manj zrelem vedenju. Ravno tako se lahko zgodi, da stvari, ki jih je otrok že obvladal, kar naenkrat ne »zna« več. Ker se je v njegovem življenju toliko stvari spremenilo, vso svojo energijo usmeri v to in nima dovolj kapacitet, da bi vzdrževal tudi vsa že usvojena vedenja in veščine. Priporočilo v teh primerih je, da bodimo potrpežljivi. Gre za prehodna vedenja, ki ne bodo trajala več kot nekaj mesecev. Če bomo zmogli ohraniti mirno kri, izkazati razumevanje za otrokovo stisko, se bodo stvari spet vrnile v stare tirnice same od sebe.

 

Česa res ne smemo reči?

  • Nimaš razloga za skrb.
  • Ah, dej, dej, nikoli ne boš dobil virusa.

Otroci so slišali, kaj vse se je zgodilo v zadnjih tednih in na lastni koži doživeli nekaj od tega. Ne moremo se delati, da tega ni. Morda so res majhni, niso pa neumni.

 

Kaj jim še lahko povemo?

  • Res je strašljivo in žalostno, da ljudje lahko umrejo zaradi bolezni.
  • Če bo kdo od nas zbolel, bodo zdravniki poskrbeli, da dobimo res vso potrebno pomoč.
  • Vem, da imaš čuden občutek/bolečino v trebuščku in da se ti zdi, kot da ti bo slabo, ampak to ne pomeni, da imaš koronavirus. Z mami/očijem točno veva, na kaj morava biti pozorna in v kakšnem primeru morava poklicati zdravnika.
  • Vsi najboljši zdravniki na svetu so nam povedali, da ni tako pomembno, da nosimo maske, da pa moramo res dobro umivati roke.
  • Zdravniki in znanstveniki se res zelo trudijo, da bi pomagali bolnim in da bi odkrili nova zdravila, s katerimi bi lahko pozdravili to bolezen.
  • Ves čas se vsi ljudje zelo trudimo, da se bolezen ne bi širila. Se spomniš, kako sva ti pokazala, da moraš kašljati in kihati v rokav in kako si pravilno umiješ roke.
  • Če bomo mogli ostati doma dolgo časa, si bomo izmislili veliko zabavnih in zanimivih stvari, ki jih bomo počeli, da nam ne bo dolgčas.

 

 

Reference:

https://krisepsykologi.no/what-can-we-say-to-children-about-coronavirus/

https://www.unicef.org/coronavirus/how-talk-your-child-about-coronavirus-covid-19

https://wanderingmindofapsychologist.com/2020/03/06/how-to-talk-to-kids-about-coronavirus/amp/?__twitter_impression=true

https://www.psychologytoday.com/us/blog/little-house-calls/202003/parenting-during-covid-19?fbclid=IwAR1D30swt5m9D2zWbvchp39fdP5ky52L0LaxaeYJQC-dR_JjHjwgUv_b3Mk