Dr. Bara Kolenc je umetnica in filozofinja iz Ljubljane in samozaposlena v kulturi – deluje na področju performativnih, interdisciplinarnih in vizualnih umetnosti. Doktorirala je na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in diplomirala iz filozofije in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.  Kot teoretičarka objavlja v revijah Problemi, Maska, Kultura in drugod, sodeluje na konferencah in ima vabljena predavanja. V dopisnem intervjuju za STA je razgrnila razmislek o življenju v času koronavirusa in po njem.

Nekaj izbranih izsekov sem vam nanizala tukaj.

“Po mojem moramo ne glede na vse že vidne slabe posledice – neizogibna recesija, porast revščine, stiska, nestrpnost in tako dalje – pogledati, katere pozitivne vidike je odprl ta glomazni naravoslovno-družboslovni eksperiment.

Eden izmed njih je preizkus, kaj se zgodi (gospodarstvu in nam, posameznikom), če prenehamo delati in če prenehamo kupovati. Zdaj smo v situaciji, ko dejansko izvajamo oboje. Ali se ob tej ohromitvi produkcijskega stroja vzpostavita prostor in čas za neke druge stvari? Morda sam čas? Čas za premislek, čas za pogovor, čas za drugega?

Je pa to tudi eksperiment, ki bo pokazal, koliko si bo ob zaustavitvi letalskega prometa, avtomobilskega prometa in proizvodnje opomoglo okolje. Na Antarktiki so bojda pred nekaj dnevi izmerili največji vročinski val doslej. 

Obenem je koronavirus eksperiment, ki preverja, koliko še delujejo socialne države in koliko so razpadle pod vplivom prostega trga. Jasno se pokaže, katere institucije delujejo in katere ne – javno zdravstvo, javno šolstvo – to deluje. V teh sistemih se ljudje še vedno počutijo kot posamezniki, ki nekaj doprinašajo k skupnosti. 

Je pa ta čas samoizolacije tudi čas za refleksijo o družbi prihodnosti. Kaj bi se lahko iz aktualne situacije naučili in kaj spremenili v prihodnje?

Dejstvo je, da smo se znašli v stanju neke prisile, toda menim, da mora biti človek prisiljen v realnost, sicer se po inerciji podreja udobju in užitku fantazem. Zdi se mi, da iz te pozicije nemoči lahko potegnemo moč. Če ne bi bilo te situacije, se nam naša realnost, kar zajema krhkost našega materialnega položaja, vpetost v številna odvisniška razmerja, ki nas izčrpavajo, kot so dolgovi, krediti, najemnine, nevrednost našega dela in nespoštovanje naših pravic, ne bi tako neposredno postavila pred oči. In v zvezi z njo ne bi ničesar naredili.

To situacijo lahko torej vidimo kot priložnost, da se aktiviramo, da začnemo delovati v smeri boljše družbe. Poglejmo samo, kdo prostovoljno šiva maske? Medicinske sestre v zdravstvenih domovih, šivilje v ostankih proizvodnje, ki je bila nekoč državna, skupina samozaposlenih modnih oblikovalk, ki je podarila maske zaposlenim na Onkološkem inštitutu, skupnostne iniciative v okviru občin, vsak sam doma.

Ljudje ponujajo pomoč, usluge, brez oznake ‘brezplačno’. To, da narediš nekomu uslugo, je nekaj povsem drugega kot to, da mu nudiš storitev. Prvo ustvarja človeško vez, drugo ekonomsko vez, ki odtujuje človeka od človeka. Kapital ne more biti solidaren. Solidarnost se dogaja onkraj kapitalskih odnosov, med ljudmi, ki so v podobnem življenjskem položaju.

V času, ko se je svet okužil s covidom-19, je začela med ljudmi krožiti ideja o novi, bolj socialni družbi, celo ideja o koncu kapitalizma.
Koronavirus je eksperiment, ki vsakega od nas preizkuša, ali smo sposobni delovati v smeri bolj pravične družbe, kjer deluje slogan ‘vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah’. Ali smo se sposobni povezovati, sodelovati, si pomagati, deliti, dajati in sprejemati – ne pa kupovati in prodajati? Ali smo sposobni vzpostaviti neizkoriščevalska ekonomska razmerja in prakticirati demokratični diskurz?”

Osmislimo si svoj dan. Naredimo nekaj za drugega.

Ursula