#25.DAN: Filozofi o trenutnem dogajanju – Tudi nesrečo lahko izkoristimo

In kaj o vsem skupaj porečejo filozofi? Tisti modreci, ki znajo na življenje in človeka pogledati s povsem drugačne perspektive, kot je za nas običajna, da si ob njih pogosto rečemo: “No ja, na to pa nisem nikoli pomislil!”

Tokrat nekaj besed Umberta Galimbertija iz nedavnega intervjuja. Je univerzitetni profesor antropologije in zgodovine filozofije. Leta 1999 je bil tudi predstojnik oddelka za zgodovino filozofije na univerzi v Benetkah. Od leta 1985 je redni član Mednarodnega združenja analitičnih psihologov. Potem ko je končal študij filozofije, kulturne antropologije in psihologije, je prevajal dela nemškega filozofa (pa tudi svojega nekdanjega profesorja) Karla Jaspersa. Umberto Galimberti je pomemben italijanski filozof. Tudi v svetu je zelo znan, predvsem zaradi širokega obsega znanstvenih publikacij (doslej jih je objavil več kot 20), za katere je prejel številne znanstvene nagrade, in zavidljivega števila strokovnih člankov. V slovenščini lahko preberete: Grozljivi gost: nihilizem in mladi, Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma in O ljubezni.

Se moram vrniti k že zapisani misli: ni vedno prijetno, to, kar nam pove, je pa skrajno koristno. In, seveda, se lahko ne strinjamo z vsem, kar pove, slišati je pa le vredno. Njegovih besed tudi ne gre razumeti kot dobesedni napotek za pogovor z otroki, vsekakor pa odpirajo pomembna vprašanja: na kateri točki in na kakšen način otroka soočamo tudi z neprijetnimi platmi življenja?

“Starši bi lahko izkoristili čas, če že ne hodijo v službo in se dolgočasijo, da bi govorili s svojimi otroki o koronavirusu. Pogovarjajo (z otroki) se namreč redko. Otroci so radovedni, bi radi izvedeli določene stvari. Otrokom je treba povedati resnico in se izogniti temu, da bi jih obvarovali pred slabim. Freud pravi, da če otroku preprečimo stik s slabim, da naprimer otroka pošljete k teti, da ga ne bi izpostavili pogrebu, mu ustvarjate vero v to, da je življenje vedno lepo, varno in zagotovljeno. No, ni tako. Tako pravi Freud. Morate ga peljati na pogreb. Povedati mu morate, da v življenju ni vse zagotovljeno. Jim morate razložiti določene zadeve, ki jih bodo sicer razumeli na omejen način, skladno s svojo starostjo, ampak ne glede na to si bodo lahko ustvarili koncept, da življenje ni varnost. Ni vedno vse zagotovljeno, ni vedno mame za hrbtom, ki poskrbi za njihove potrebe in zahteve. Zato je treba otrokom povedati resnico, ker jih na ta način učimo, da, glej, si na svetu, vendar ne misli si, da je življenje zagotovljeno v vsakem trenutku. Življenje je tudi negotovost. Ne samo danes, temveč od nekdaj in vedno bo tako. Torej, na tej točki se jim razloži, kaj je to koronavirus. Otroci so v tem smislu zelo radovedni. Jim povemo, kako se lahko okužijo in povemo, da je to del bivanja, obstoja. Obstajanje je tudi to. Življenje ni nekaj varnega in zavarovanega. Življenje je nekaj negotovega in treba se je gibati v tej negotovosti.

Bilo bi tudi zanimivo, če bi se starši, ki se dolgočasijo, ko ostajajo doma, začeli s samorefleksijo svojega notranjega sveta. Dejstvo, da ne hodijo več na delo, da se je prekinil trend tistega, ki je ob jutranjem prebujanju že vedel, kako se bo odvil njegov dan. Ta se je sedaj znašel v stanju izgubljenosti. Dobro, odlično je to stanje izgubljenosti! Začni razmišljati o tem, kdo si. O tem, kaj hočeš od življenja. O tem, kaj počneš. Koliko besed poveš svojim otrokom? Koliko pogledov nameniš svoji ženi? Zakaj ne delati malo na svojem notranjem svetu? Torej, branje in delo na sebi so priložnosti, ki niso večne, ampak so priložnosti. Za narediti korak naprej tudi v načinu, kako biti ljudje. Ne moremo namreč biti ljudje in živeti brez konkretnega zavedanja tega, kdo smo. Zato je to dobra priložnost, za začeti razmišljati o nas samih.

Izkoristimo tudi nesreče za osebnostno rast.”

Veste kaj, to bi lahko postala vsaj ena kratka serija. Bomo videli, kaj mi uspe poiskati. Se nadaljuje …

Ursula