#24.DAN: Priložnost, ki jo ponuja #ostanidoma

Pred dnevi sem ugotavljala, da “mi nismo perfektni”. Danes dodajam, da je #ostani doma odlična priložnost za vzpostavljanje novih navad. Seveda, za tiste, ki ste doma na čakanju in ne rabite žonglirati med službenimi, družinskimi in gospodinjskimi nalogami. Slednji raje poiščite tiste objave, ki pripomorejo k pitju kave (npr. glej #11.DAN) ali vaji čuječnosti (#18.DAN) 🙂 . Mislim, resno mislim.

Če pa imate čas, veliko časa, potem bi ga lahko izkoristili za narediti kakšen večji korak, spremembo. Tako, ki jo ob normalnih življenjskih okoliščinah večinoma prestavljamo v bodočnost, ko bomo imeli več časa. Kar pa že takrat vemo, da se nikoli ne bo zgodilo. No, očitno izjemoma. Naprimer ravno sedaj.

Že iz prejšnjih objav je bilo razbrati, da vas nagovarjam k zdravemu ravnotežju. Torej, po eni strani vsak dan nameniti otrokom nekaj časa za skupno igro, ko se dejansko z njimi igrate, tako da je njim všeč. Po drugi strani pa ohranjati zavedanje, da otroci ne potrebujejo konstantne animacije oz. da jih kljub taki želji, lahko mirno tudi zavrnemo. Saj veste. Tistih 15 minut “biti lep” na kavču nam pripada. Sedaj še bolj kot kadarkoli prej.

V to ravnotežje pa je dobro dodati še tretji element. Hišna opravila. Zakaj? Zato, ker je to nekaj, kar ne morete opraviti potem, ko gredo otroci spat. Vsi ste to že poskusili, ali pa še kar vztrajate, ampak vedno znova ugotovite, da ne gre. Stvari je preprosto preveč, da bi jih bilo možno opraviti medtem, ko otroci spijo. V ta čas jih poskušamo spraviti običajno zato, ker se jih ob otrocih ne da ravno v miru opraviti. Ker nam v takih pogojih vzamejo več časa. In ker so na koncu vsaj malo slabše opravljena, kot bi bila sicer. Ampak. Ja, seveda, sledi ampak.

Malčki želijo pomagati in mi bi jim morali omogočiti, da to storijo.

Če malčkom dovolimo, da nam pomagajo, postanejo odlični delovni partnerji pozneje v otroštvu.

V zahodnem svetu pogosteje vidimo otroke kot vir dodatnega dela, namesto kot vir pomoči. Pogosto menimo, da poskušati doseči, da bi nam naši otroci pomagali, zahteva več truda, kot ima koristi. Prav tako pogosto menimo, da je edini način, da otroke pripravimo do pomoči ta, da jih prisilimo, s kaznovanjem ali podkupovanjem. Tega pa nikakor ne priporočam. Dodaten zaplet se zgodi pri nas samih: hišna opravila za marsikoga izmed nas predstavljajo nebodigatreba in nehote to mnenje prenesemo na naše otroke.

Vendar pa so raziskovalci trdno dokazali, da zelo majhni otroci hočejo pomagati. In če jim je to dovoljeno, bodo še naprej pomagali. Prostovoljno. V otroštvu in v odrasli dobi.

Dokazi otrokovega instinkta za pomoč

V klasični raziskavi, ki je bila izvedena pred več kot 35 leti, je Harriet Rheingold (1982) opazovala otroke, stare 18, 24 in 30 mesecev, v stiku z njihovim staršem (mati v nekaterih primerih, oče v drugih), ko je starš opravljal rutinska gospodinjska opravila kot so zlaganje perila, brisanje prahu, pometanje tal, odstranjevanje jedi z mize in odstranjevanje predmetov razmetanih po tleh. Zaradi študije so bili vsi starši naprošeni, da delajo relativno počasi in omogočijo otroku, da pomaga, če otrok želi, ne da bi prosili otroka, naj pomaga ali ga usmerjali z ustnimi navodili. Rezultat tega je bil, da so vsi ti mladi otroci – 80 jih je bilo – prostovoljno pomagali opravljati delo. Večina jih je pomagala pri več kot polovici nalog, ki so jih starši opravili, nekateri pa so celo začeli opravljati naloge še preden je starš začel z njimi. Samo da bo jasno. Otroci niso dejansko učinkovito in pravilno opravili nobenega od hišnih opravil. Psihologi so kot pomoč prepoznali naslednja vedenja: »Otroci so se hitro in energično gibali, z vznemirjeno vokalno intonacijo, izrazito obrazno mimiko in z veseljem ob končani nalogi«.

V zadnjem času so številne druge študije potrdile to navidezno splošno željo malčkov pomagati. Skupen postopek je, da otroka pripeljete v laboratorij, mu dovolite, da se igra z igračami v enem delu sobe in nato ustvarite stanje, v katerem eksperimentator potrebuje pomoč v drugem delu prostora. Na primer, eksperimentator lahko “po naključju” nekaj spusti na tla, čez pregrado in poskusi predmet nazaj pobrati, vendar ga ne doseže. Otrok, ki je na drugi strani pregrade, lahko pomaga tako, da predmet izroči preizkuševalcu. Ključno vprašanje je: Ali otrok pride in pomaga brez vprašanj? Odgovor je da, v skoraj vsakem primeru. Eksperimentator mora storiti le to, da očitno izkaže, da se trudi doseči predmet. Celo otroci stari le 14 mesecev praviloma pomagajo v teh situacijah (Warneken & Tomasello, 2009). Vidijo, kaj skuša eksperimentator narediti, predvidevajo, kaj potrebuje, nato pa na lastno pobudo zadovoljijo to potrebo.

Te pomoči ne nudijo zaradi kakršnekoli pričakovane nagrade. Dejansko sta Felix Warneken in Mic Hael Tomasello (2008) ugotovila, da dajanje nagrade za pomoč zmanjšuje pripravljenost za pomoč. V enem poskusu so otrokom v starosti 20 mesecev dali možnost, da pomagajo na različne načine in otroka nagradili (z možnostjo igranja s privlačno igračo) ali ne. Potem so otroke testirali ob več priložnostih glede njihove pripravljenosti za pomoč, vendar brez nagrajevanja. Rezultat je bil, da so tisti, ki so bili prej nagrajeni za pomoč, veliko manj verjetno pomagali, kot tisti, ki niso bili nagrajeni. Samo 53% otrok od predhodno nagrajenih je v tem preskusu pomagalo, nasproti 89% predhodno nenagrajenih.

Tako kot vedno tudi v tem primeru velja, da bodo otroci ponavljali vedenja, ki prinesejo dobro vzdušje in zadovoljstvo starša. Če ga podimo stran od sesalnika, ker nam je v napoto, če ga podimo stran od posode, ker bo kaj razbil, stran od pralnega stroja, ker mu mokro perilo večkrat pade na tla itn., bomo uspešno zatrli njegovo vrojeno željo po pomoči, saj bo sistematično sporočilo, pojdi stran, ko kaj delam, ker me motiš, gotovo prej ali slej zaleglo.

Povabite jih, da zložijo nogavičke. Bodo lepo zložene? Nikakor. Verjetno pa bodo prav uparjene in tudi odložene v pravi predalček. Pobrišite prah na grobo, potem pa njim dajte možnost, da omarico še namažejo z voskom. Svoje igrače lahko pospravijo, v dnevni sobi sproti, v svoji sobi morda pred spanjem? Seveda konstrukcije posebnega pomena ostanejo nedotaknjene, še raje pa na častnem mestu 🙂 . Dobro, glede nožev in vroče posode sem tudi sama večinoma v predpaničnem stanju, ampak iz hladilnika in shrambe pa lahko kaj prinesejo. Operejo, tudi če ni čisto zares potrebno 😉 . Zložijo iz nakupovalnih vrečk. In tako naprej in tako dalje.

Res je. Vzelo vam bo več časa. Ampak sedaj vam ga res ne primanjkuje. Ker bodo porabili sto let za vsako stvar, vam bo ostalo toliko manj časa, ki ga bo treba “zapolniti” z drugimi dejavnostmi. Vse tisto, kar mi odrasli ponavadi dojemamo kot aktivnosti, ki jih opravimo mimogrede, da se lahko posvetimo nečemu pomembnemu, naj sedaj postanejo dejavnosti, ki so same sebi namen. Danes dopoldan pospravijo, kar smo prinesli iz trgovine in skupaj skuhamo kosilo in pripravimo mizo. Tik tak in kosilo je tu. Popoldan se sami/s pomočjo oblačijo in obuvajo, da gremo lahko ven. Tika taka, tika taka … minilo je pol ure. Ko se vrnemo v stanovanje se slečejo, odložijo obleke v košaro, gredo po čisto pižamo, se skopajo … seveda smo zraven, seveda pomagamo, vendar ne opravljamo vsega mi, medtem ko oni stojijo, čakajo in ustrezno premikajo ude, da nam olajšajo naše delo. Saj se nam ne mudi. Zakaj pa ne bi porabili pol ure za vse to urediti, preden se dejansko otroci usedejo v toplo vodo?

Dan tako postane osmišljen s perspektive otroka. Čas je porabljen za bistvene stvari, za učenje življenjskih osnov. Črke, številke, naravoslovne dejavnosti? Tudi prav, če vam ostane čas, potem ko ste živeli, se definitivno pozabavajte tudi z vsem tem. Ampak vrstni red prioritet nikakor ni priporočljivo obračati na glavo.

Koliko občutka ponosa in pripadnosti občuti otrok, si lahko zgolj domišljamo. Ali ste vedeli, da je občutek, da je to, kar počneš, vredno za nekoga drugega, eden od temeljev zadovoljstva v življenju in da ga celo povezujejo z dolžino življenjske dobe. Ljudje smo vendarle socialna bitja.

Na spletu nekje, sem našla seznam opravil po starostih. Meni se je zdel kar smiseln. Vam pripenjam v pomoč.

Še en medklic, da ne bo narobe razumljeno, glede na rezultate raziskav, ki sem vam jih navedla. Otroci ne bodo vedno prišli zraven in prostovoljno ali z veseljem naredili naročeno. Jasno, da ne. To vi že veste. Obstaja pa ena zelo preprosta metoda, ki vedno deluje: pošljite jih nazaj. Spomnite jih. Pošljite jih nazaj znova. Povejte, da boste počakali. Vse z mirnim glasom in jasno držo, da je to vaše pričakovanje in da tako bo. Brez borb in bitk in grdih pogledov. Veliko časa, jasna sporočila, majhni koraki in vztrajanje. To je vse kar potrebujemo.

Oh, kako lepo je pri nas doma. Morda pa se celo ujamemo pri zadovoljnem smehljanju, ker tokrat nismo rabili narediti vsega čisto sami.

Ursula