Pozdravljeni, dragi starši!
V teh dneh, smo postavljeni pred veliko preizkušnjo. Celo večjo, kot vzgojitelji v vrtcu. Ostali smo brez vrstnikov. Torej, mislim, naši otroci, seveda 😉 .
In tako je tista pogosta želja otrok, da se odrasli igramo z njimi, še močnejša in še težje jo je preusmeriti. Ha, mogoče pa ni le želja, morda pa je celo čisto prava potreba.
Pri tem pa se veliko odraslih znajde pred težko nalogo.
Medtem ko se nekateri res z užitkom igrajo s svojimi otroki in se pri tem iskreno zabavajo, smo drugi, kako naj rečem, bolj leseni. Ne zmoremo se prepustiti spontanosti in igrivosti. Počutimo se neudobno. Zato delamo napake. In katere so? #našaVesna je za nas poiskala zanimiv članek na spletnem portalu www.bibaleze.si, ki ga v nadaljevanju v celoti objavljamo.
Toplo priporočam v branje!
Ursula
Napake, ki jih starši delajo pri igri z otrokom
“Naša družba daje pomen predvsem delu in dosežkom v šoli ali prostočasnih aktivnostih, zato starši včasih napačno mislijo, da je igra z otrokom izguba časa,” meni psihologinja Tamara Kancilija Kosmač. Za povrh jo lahko doživljajo kot dejavnost, v katero se njim ni treba vključevati. Če pa se, pogosto delajo napake. Katere?
- napaka
“To je morda največja napaka, in sicer starši pogosto poskušajo igro spremeniti v koristno dejavnost tako, da otroku dajejo navodila, kako naj nekaj pravilno naredi. Taka igra postane niz napotkov in zahtev, v kateri ne uživa nihče.”
Namesto tega strokovnjakinja priporoča, da starši vodenje igre prepustijo otroku, njegovi dejavnosti naj le sledijo. “Na ta način spodbujajo otrokovo domišljijo kot tudi samostojno razmišljanje.”
- napaka
Starši med igro pogosto popravljajo otroka. “Zato lahko ta razvije občutek nemoči. Namesto da bi ga starši spodbujali, komentirajo, kako nekaj nekam ne sodi, kako se to ne dela tako … Pravzaprav otroku sporočajo, da je cilj igre popolnost.”
Četudi bi sami kot starejši kaj naredili drugače, raje pustite otroku, da preizkuša svoje ideje ter svoje meje ustvarjalnosti. Le stojte mu ob strani.
- napaka
“Pogosto staršem hitro postane dolgčas in takrat dejavnost poskušajo spremeniti. Prehitro poskušajo v igro vnesti novo zamisel ali pa želijo otroka potisniti v drugo dejavnost.” Zakaj to ni dobro? “Otrok mora določeno dejavnost vaditi, se uriti v njej, da jo bo začel obvladovati, da bo začel zaupati v svoje sposobnosti. Počasnejši tempo igre poleg tega razvija otrokovo sposobnost osredotočanja.” Če ga prehitro potisnete naprej, lahko po drugi strani celo razvije občutke nesposobnosti.
Dovolite mu, da dejavnost sam spremeni ali nadgradi, ko je za to pripravljen. “Do takrat pa se z njim že ničkolikokrat lotite sestavljanja iste sestavljanke oziroma mu preberite isto pravljico.”
Prav je, da otroku pustite, da zmaga. / FOTO: Dreamstime
- napaka
“Mnogi starši pri igri z otrokom nehote vzpostavijo tekmovalen odnos, na primer pri risanju ali igri s kockami. Glavni pomen igre pa je, da spodbuja razvoj otrokovih občutkov sposobnosti in neodvisnosti, da mu daje priložnost za nadzor in moč.”
Starši lahko otroku pustijo tudi, da jih premaga. “Mlajši otroci pogosto priredijo pravila tako, da jim omogočajo zmago in to jim lahko starši dovolijo. Otrok je šele nekje pri sedmih ali osmih letih sposoben razumeti pravila igre in se jih držati.”
- napaka
“V želji, da bi otroku pomagali, mu lahko otežijo njegovo učenje reševanja problemov in samostojne igre. To naredijo s tem, da neko dejavnost, ki jo otrok zmore, opravijo namesto njega, s čimer zmanjšujejo njegov občutek uspeha. Hkrati vzdržujejo njegovo odvisnost od odraslih.”
Še posebej se je težko držati ob strani pri igri z malčki, dodaja Tamara Kancilija Kosmač. “Pogosto imajo nasprotujoče želje, saj poskušajo najti ravnotežje med samostojnostjo in odvisnostjo od staršev. Tako včasih sami ne vedo, ali želijo dejavnost opraviti sami ali želijo, da starši nekaj naredijo namesto njih.” Načelo naj bo, da je treba otroka spodbujati, da sam rešuje probleme. “Nuditi mu je treba ravno toliko pomoči, da s tem spodbujamo nadaljevanje njegove dejavnosti, ne pa toliko, da na koncu nima občutka lastnega uspeha. Pogosto si otrok tudi bolj kot pomoč želi pozornost staršev.”
- napaka
Naj vam med igranjem ne bo neprijetno. “Igra pretvarjanja denimo spodbuja razvoj otrokove domišljije in ustvarjalnosti, pomaga mu tudi pri uravnavanju čustev in deljenju svojih občutkov z drugimi.” Toda staršem je včasih neprijetno, da morajo igrati vlogo v predstavi, se plaziti po tleh, oponašati glasove živali.
Takšna igra je otroku v pomoč in je zanj pozitivna, zato je dobro, da se potrudite biti del nje, četudi se ne počutite najbolje.
Če boste pol ure vsak dan namenili igri z otrokom, si boste kasneje lažje vzeli čas zase. / FOTO: Dreamstime
Kaj pa samostojna igra?
Včasih starše skrbi, da se bo otrok odvadil igrati sam, kar pa je nepotrebna skrb, še pove psihologinja. “Če si bo starš vsak dan vzel pol ure za igro z otrokom, si bo kasneje zagotovo lahko vzel tudi čas zase. Ko starši opravljajo svoje obveznosti, se otrok pogosto počuti prezrtega. Pozornost staršev takrat pritegne z glasnostjo in neprimernim vedenjem. Če pa otrok ve, da bo prišel čas, ko se bodo starši igrali z njim, se ne bo upiral, ko mu bodo predlagali samostojno igro.”
Pomembno je tudi, kako jo predlagate. “Če otroku rečete, naj se igra sam, se lahko upre, saj ima občutek zapuščenosti in izgube pozornosti. Če pa mu rečete, da je čas za samostojno igro, ste uporabili besedo samostojnost, ki v otroku vzbudi občutek, da lahko sedaj dokaže, da nekaj zmore sam.” Strokovnjakinja svetuje še, da otrokovo samostojno igro pohvalite. Tako otrok ne bo dobil želje po iskanju pozornosti z neprimernim vedenjem.