Hja! Še sreča, bi rekla.

Saj si predstavljate, popolno družino v popolnem stanovanju. Vse je pospravljeno in čisto, brez prahu. Posoda je v omarah, na štedilniku se počasi kuha juha, iz pečice nam omamno diši jabolčni zavitek. Otroci so sveže stuširani in čisto oblečeni. Starejši se v dnevni sobi mirno igra z nekaj igračami. Ostale, ki jih ne uporablja, so lično zložene po poličkah. Dojenček, ki zraven njega kobaca, ga z zanimanjem opazuje. Ja, seveda, tudi mi smo urejeni. Udobna in nam všečna oblačila, čisti lasje in dobra volja. V tem trenutku uspešno žongliramo med službo na daljavo in pripravo mize. Kmalu bomo sedli k prijetnemu družinskemu kosilu …

Ja, seveda! To so slike iz filmov in naših najbolj divjih fantazij. Ideal. Nikoli dosežen, da smo si na jasnem. NIKOLI dosežen. Če ga kdaj ujamete, za mili sekundo, se lahko štejete za velike srečneže 🙂

Realnost? Ponavadi precej drugačna. Težave, naši občutki krivde, občutki nemoči in nesposobnosti, pa ne nastanejo zaradi zasušene skodelice na okenski polici. Ali zaradi tega, ker so otroci “pospravljali” omaro.

Občutek nemoči, neustreznosti … nastane pogosto zaradi naših pričakovanj. Pričakovanj, ki so previsoka. Perfekcionistična. Torej, povsem nerealna.

Še bolj zahrbtna so pričakovanja v odnosu do sebe. Biti popoln starš. Vedno na voljo, reagirati vedno idealno, glede na otrokovo potrebo. Ga znati vselej potolažiti, biti sočuten do njega. Ga vselej gledati z ljubeznijo. Se nikoli ne razjeziti, ne izgubiti potrpljenja. Vedno vedeti, kaj narediti, da ga bomo vzgojili v čuteče in odgovorno bitje. Se z užitkom igrati z njim njemu ljube igre. Povsem nerealno, vam pravim.

Ali pa previsoka pričakovanja do otrok. Moral bi že hoditi, moral bi se znati igrati sam, moral bi jesti brez packanja, moral bi ubogati na prvo, moral bi, moral bi … Res? Bi moral? In če mu vse to uspe, bomo potem mi lahko zadovoljni starši? Bomo končno doživeli občutek uspeha? Bomo šele takrat prepričani vase? Vredni?

Perfekcionizem, slišim, od bolj izkušenih kolegov, je menda rak rana slovenske družbe. Stremeti k idealu, dati vse od sebe, poskusiti narediti najbolje kot zmoremo, je sicer hvalevreden trud in prizadevanje. Omogoča nam, da rastemo, da postajamo boljši, da se spreminjamo in iščemo nove poti. Vendar. VENDAR. Nikoli ne smemo pozabiti, da je to le smerokaz, kaže nam smer, proti kateri želimo iti. Nikoli pa ne more biti cilj, ki ga bomo dejansko dosegli. Če na to pozabimo, se zapletemo v nevarno zanko.

Sprejeti sebe, svojo družino, svoj dom, svoje življenje. Tako kot je. Biti hvaležen in ponosen, na vsak korak, ki nam ga uspe narediti. Biti sočuten do sebe in si reči, dovolj dobro je tole. Res. DOVOLJ dobro.

Nam omogoči, da se umirimo. Ker, če si lahko rečemo, da je to, tukaj in zdaj, dovolj dobro, potem smo nekaj že dosegli. Nekaj. Ostalo še bomo. Jutri, ali pač pojutrišnjem. V tem trenutku pa si lahko privoščimo kanček zmagoslavja.

Si ga lahko pričarate ob zgornji fotografiji? Si lahko zamislite situacijo, ko bi ob zgornjem stanju, čutili zmagoslavje? Le poskusite in ne obupajte, če vam takoj ne gre. V resnici, je mnogo stvari pomembnejših od trenutnega stanja v vaši omari, ali sobi. In vi to veste. Le spomniti se morate in si to povedati na glas.

Še sreča, torej. Da vam gre narobe in da ne veste, kako bi, da se kdaj počutite nemočni in da kdaj pa kdaj povsem zgrešite. Ni prav prijetno. Je pa zelo koristno. Za vas in za vaše otroke.

Če ste do sedaj šli na zahteve in krivdo, vam priporočam, da poskusite še s sočutjem. Vam zna spremeniti življenje.

Ursula